Ptičje petje in žvrgolenje me zbudi iz globokega spanca. Zanimivo, da pri teh mojih potovanjih po hribih ne potrebujem budilke.
Vedno se brez nje zbudim točno takrat ko se moram. Doma pa ni šans. Brez budilke bi spal vse do popoldneva, tako, da za bujenje doma nujno potrebujem budilko da me zbudi, da ne zamudim v službo. Zunaj se že dela dan. Vstanem in se oblečem, danes malo drugače. Danes bo za vzpon potrebna tudi plezalna oprema, za razliko od včeraj, ko sem cel dal prebil na raznih gozdnih poteh in na koncu še na prašni cesti. Pospravim posteljo in se odpravim nadstropje nižje na zajtrk. Že včeraj sem si naročil vmešana jajčka s panceto in svež domač kruh. Skodelica vroče čaja me že čaka na mizi. Po odličnem in bogatem zajtrku popijem še skodelico prave domače turške kave in se odpravim na pot. Veselo pomaham oskrbniku in že mi koča izgine iz horizonta. Do naslednje koče imam kar nekaj hoje, pravzaprav vzpona. Za upravnika imam tudi nekaj pošte, ki mi jo je zjutraj dal gospodar in me prosil, da mu jo odnesem.
Upravnik na naslednji koči je njegov brat. Brez pomislekov naredim to uslugo. Ravno se začenjam vzpenjati, ko izza hriba pokuka sonca in začne toplo greti naokoli. Ustavim se in slečem vrhnja oblačila, popijem nekaj požirkov vode in pot po klinih in jeklenicah nadaljujem proti vrhu. Do sedaj še nisem srečal nobenega pohodnika, ko pa stopim okoli velike skale pa naletim na enega. Pa ne pohodnika, ampak na pravega mogočnega kozoroga v slovenskih Alpah. Oba strmiva drug v drugega, sva se oba prestrašila.
Ob pogledu na njega, pa mi je skozi možgane šinila misel, joj, kako bi zdaj pasal vrček hladnega piva z njegovo sliko na vrčku. Nasmehnem se sam sebi in previdno stopim mimo njega. Samo glavo obrača in me spremlja s pogledom.
…