Moj sin je bil pri devetih letih naročen na pregled pri ortodontu. Šel sem z njim v zdravstveni dom pred ambulanto, kjer je bila precejšnja čakalna vrsta. Pred nami je bilo naročenih še pet pacientov. V čakalnici smo sedeli že dobrih trideset minut. Edini, ki je vstopal v ambulanto pa je bila medicinska sestra asistentka. V čakalnici so se nam pridružili še nekateri novi pacienti.
Napetost je naraščala, vse pogosteje je bilo slišati, kje da je ortodont, če sploh je v ordinaciji. Dokler ni eni od mamic prekipelo. Zaustavila je sestro, ki je zopet prišla iz ordinacije in jo vprašala kaj se dogaja. Ko ji je sestra odgovorila, da ortodont pride kmalu vendar da moramo razumeti ,saj opravlja tudi delo direktorja zdravstvenega doma. Ta izjava je sodu izbila dno. Vsi v čakalnici smo se pričeli pritoževati ali naj ortodont pride in opravlja svoje delo ali pa naj ne naročuje pacientov, če zanje nima časa. Čakali smo še nekaj časa, dokler se ni ortodont končno prikazal. Jasno in glasno smo mu dali vedeti, da z njegovim pristopom do pacientov nismo zadovoljni. Brez besed je ortodont šel v ordinacijo in sestra je začela klicati paciente. Po kakšni uri in pol sva prišla na vrsto tudi s sinom. Ob pregledu sinovih zob sem bil prisoten. Po pregledu sinovih zob, je ortodont povedal, da se bodo zobje ob rednem nošenju zobnega aparata poravnali. Za še lepši izgled pa je svetoval, da sinu izruje en zob.
Na to seveda nismo pristali, saj nam je bilo žal, da bi ruvali popolnoma zdrav zob. Sin je dobil zobni aparat in odšla sva domov. Seveda smo imeli dosti pregovarjanja in siljenja, saj mu je bilo neprijetno nositi aparat. Po štirih letih nošenja zobnega aparata smo dosegli, da so se zobki lepo poravnali in nošenje aparata ni bilo več potrebno.…