Z botoxom sem se prvič srečala iz radovednosti. Nisem imela posebnih težav ali kompleksov, le zanimanje, kako bi lahko drobna estetska sprememba vplivala na moj izraz. Pred tem sem bila precej skeptična – botox sem povezovala z neizraznimi obrazi in pretiravanjem. A ko sem prišla do točke, ko me je vsak pogled v ogledalo spomnil na utrujenost, ki je v resnici ni bilo, sem začela razmišljati drugače.
Odločitev sem sprejela premišljeno. Dolgo sem iskala zaupanja vrednega strokovnjaka in se želela prepričati, da ne bo šlo za ekstrem. Želela sem subtilno razliko. Takšno, ki jo mogoče opazim samo jaz. In res je bilo tako. Prvi poseg je bil hiter, skoraj neopazen, a občutek po njem je bil presenetljivo močan.
Ko sem se naslednji teden zjutraj pogledala v ogledalo, sem opazila, da je moj izraz bolj odprt. Ne spremenjen, le bolj “jaz”. Kot bi nekdo z obraza obrisal tisto neželeno senco utrujenosti.
Najbolj zanimivo pa je bilo, da so se mi sčasoma popravili tudi občutki glede lastne samozavesti. Ni šlo le za videz, šlo je za to, da sem si nekaj podarila. Nekaj samo zame.
Botox zame ni postal rutina, niti potreba. Je ena izmed možnosti, ko se želim malo osvežiti, brez dramatičnih posegov. Je kot nova frizura ali dober spanec… majhna sprememba, velik učinek.
Vsak ima svojo mejo, svoj pogled na estetiko in staranje. Zame je botox postal simbol tega, da imam izbiro. In da je popolnoma v redu, če jo kdaj tudi izkoristim brez krivde, brez skrivanja. Samo zase.
Po tej izkušnji sem bolj razumela, da ne gre za željo po popolnosti, ampak za občutek ugodja v lastni koži. Botox mi ni spremenil identitete, temveč mi je vrnil nekaj tiste lahkotnosti, ki sem jo prej čutila naravno. Včasih so majhne spremembe tiste, ki nas najbolj premaknejo. In danes, ko se pogledam v ogledalo, ne vidim le obraza brez gubic, vidim odločitev, da sem si dovolila nekaj lepega.…